sobota, 31. december 2016

 . . . SREČNO NOVO LETO . . .

Zadnji decembrski dan, ki je hkrati tudi zadnji dan tega "presnetega" leta 2016. Burno leto, za katerega sem mislila, da se nikoli ne bo končalo. Toliko sprememb na enkrat in tako na hitro, še nisem doživela, a sem zanje neskončno hvaležna. Ko sem v mislih še enkrat zavrtela film nazaj čez preteklo leto sem ugotovila, da so se velike spremembe začele lani točno na ta isti dan, ko sem storila prvi korak na poti ven iz moje cone udobja in poklicala nekaj lastnikov potencialnih stanovanj, v katere bi se lahko preselila. Zelo živo se spomnim, kako intenziven strah je prevzel moj trebuh, ko sem pritisnila tipko kliči in poklicala prvega ponudnika. Odločitev je bila sprejeta, storila sem prvi korak, ostale stvari pa so potem stekle same od sebe, zato sem se čez dobrih 14 dni že selila v čudovito pisano stanovanje v katerem danes pišem tole objavo. Sploh si ne morem predstavljati, kako bi lahko bilo drugače in kako sem bila lani lahko tako prestrašena.

Dnevi in meseci so minevali, jaz pa sem se naučila pomembne lekcije, ki sem jo lahko spoznala le skozi množico neprijetnih dogodkov, ki so zaznamovali moje leto. Doživljala sem izgube na vseh področjih mojega življenja, a naučila sem se, da so mi te izgube prinesle novo možnost za življenje, ki si ga zaslužim. Veliko sem jokala, a vsaka solza je v meni še bolj utrdila vero, da za svoje življenje želim in si zaslužim samo najboljše. Iskala sem načine, kako lahko to dosežem, pisala sem in meditirala, vsak dan, predvsem pa sem verjela, da me imajo Nebesa rada in da me podpirajo na vsakem koraku. Vsako situacijo sem pospremila z neizmerno hvaležnostjo in vsakič znova sem se učila, da so stvari točno takšne, kot morajo biti, da mi pomagajo stopiti stopničko više.

Vsak mesec je bil šola zase. Nova spoznanja so sledila eno drugemu, toliko kot sem lahko prenesla. Bili so dnevi, ko nisem videla izhoda, a niti za trenutek nisem izgubila vere, da za vsakim dežjem posije sonce.

Za mano je vse prej kot lahko leto, a kljub temu ga nebi zamenjala za nič na svetu, saj k meni prihajajo nagrade. Na mojih ustih je nasmeh, tisti iskreni in tisti žareč. In vem da sem zanj odgovorna izključno sama. Tako zelo sem verjela v spremembe in tako zelo pripravljena sem bila zanje storiti vse, da so danes tukaj.  Našla sem tisti mir in ljubezen v sebi, ki sem ju prej tako vztrajno iskala v drugih. Odprla sem podjetje, na kar lani še niti pomisliti nisem upala, razrešila sem odnose z mojimi bližnjimi, čeprav smo z nekaterimi dolgo časa hodili eden mimo drugega, vzljubila sem svoje telo in tudi silvestrske večerje danes ne bom kuhala sama. . . 😆

Zato dragi moji, odločite se za spremembe, odločite se stopiti ven iz cone udobja, naredite prvi korak v tej smeri, potem pa vas bo vesolje usmerilo po poti naprej. 😆

In še nekaj, ko nekaj časa stojiš v ledeno mrzli vodi, te noge nehajo boleti in postane prijetno. Ravno tako pa je s trpljenjem. Sprehodite se skozenj, dovolite mu, da je z vami dokler je potrebno, saj se le tako lahko umakne stran. Nič ne traja večno, če smo zato pripravljeni nekaj storiti.

Želim vam lepo in srečno leto 2017, verjemite, da vas Nebesa spremljajo in podpirajo na vsakem koraku. 😆

Srečnoooooooo. 😆

Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

nedelja, 25. december 2016

. . . ZA BOŽIČ SEM SAMA . . . 

Prvo božično jutro, v katerega sem se prebudila sama... 😆😆
Pa sem zares čisto sama? Ne nisem, niti najmanj. Imam sebe in imam nebeške vodnike in vodnice. 😆😆 Neprecenljivo spoznanje, ki mi je olajšalo moje nadaljnje bivanje. 😆

Pred nekaj tedni sem razmišljala, kakšna bosta moja božični večer in jutro, sedaj ko živim sama. Ob tej misli me je malo stiskalo, kljub temu da sem v moji primarni družini vedno dobrodošla. Začutila sem pridih osamljenosti, ki se je hotela naseliti v moje telo. Prvi občutek res ni bil prijeten, a ko sem ga sprejela točno takega, kot je in mu preprosto dovolila, da je tukaj, se je kar na enkrat sam od sebe izgubil.

Osamljenost je odšla, prišla pa je samost. Dva tako zelo različna občutka, eden prijeten in drugi čisto nič. Osamljenost k nam pride sama od sebe in če se je želimo znebiti in izpluti iz njenega okova, se je potrebno naučiti samosti. Jaz sem se je učila, skozi meditacijo. Šlo mi je dobro in relativno hitro, saj imam zase raje prijetne občutke, za katere sem bila pripravljena storiti vse, samo da jih dosežem.

V teh prazničnih dneh ljudje drvimo na druženja in obiske drug k drugemu, a se včasih še premalo zavedamo, kaj pomeni tisti pravi pristni stik z ljudmi. Še manj pa se zavedamo, kaj pomeni pravi stik s samim seboj.

Zbiramo se za velikimi omizji, obiskujemo in obdarujemo se na veliko, včasih vse skupaj diši že po tekmovanju, a v sebi, kljub vsem prazničnim dobrotam in okrasitvam velikokrat ostajamo prazni. To se je meni dogajalo kar dolga leta. Pa vem, da nisem edina. 

Ko sem včeraj namenoma malo opazovala ljudi, sem bila neprijetno presenečena. Koliko resnih, nervoznih in nestrpnih obrazov, med tem ko nas je samo še nekaj ur ločilo do najlepšega večera v letu. Nakupovalni centri so bili polni, na cesti si komaj prišel mimo. Kaos in nestrpnost vse naokoli. 

Kje je tukaj logika??? Vsa darila in vsa hrana, zato da se bomo imeli lepo?? Se lahko imamo lepo tudi kako drugače? Je vse to čisto zares potrebno?

Zame ne več. Spoznala sem, da je meni bolj pomemben objem. Da ga dam in dobim. V prvi vrsti sem se naučila objeti sebe. Izpolnila sem sebe in današnje jutro je bilo neke vrste test, kako dobro sem se lekcije naučila. Pa sem se. Uživam v vsaki minuti, ki jo namenim sama sebi, uživam v zapisovanju mojega razmišljanja na blogu, pripravljam darila, ki sem jih izdelala sama in sem srečna. Ker sem se naučila objeti sama sebe in ker od drugih ne pričakujem več, da me osrečijo, se danes prav zares veselim družinskega kosila, za katere bi v preteklosti lahko rekla, da se jih nisem, ravno zaradi tega občutka praznine ob polni mizi. 

Dragi moji, ta občutek je nebeški. Našla sem tisti pravi pomen praznikov in neskončno sem hvaležna za lekcijo, ki jo lahko delim tudi z vami. Poiščite tisti pravi pristen stik s samim seboj, da boste lahko prave sebe dali tudi drugim. Naj vam bo to vodilo skozi vse te praznične dni.


Želim vam lep in topel božični dan.





Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

sobota, 17. december 2016

                               . . . GNILO JABOLKO . . . 

Pred nekaj dnevi sem v roke prijela lepo rdeče jabolko, njegova lepa zunanjost je začuda pritegnila mojo pozornost, ker običajno jabolkom ne pripisujem posebne čustvene vrednosti. Tam so za uživanje in to je to. Opazovala sem njegovo napeto kožico, lepo rdečo barvo z rahlim sivkastim tenom. Zares krasno jabolko, ki ga z veseljem ugrizneš in uživaš v vsakem njegovem grižljaju.

Potrebovala sem ga za pripravo prosene kaše z jabolki in se odločila, da ga tokrat ne bom olupila, saj je bila njegova lupina neskončno privlačna. Prerezala sem ga na in naletela na presenečenje. Jabolko je bilo znotraj gnilo. Tisti njegov zunanji blišč je izgubil ves svoj pomen, saj sredina ni bila uporabna. 

Ob tem pa mi je na misel prišlo vprašanje, ki mi ga je že nekaj časa nazaj zastavila znanka. »Ne razumem, kako ti lahko nisi bila v preteklosti zadovoljna sama s seboj, če si se pa ves čas smejala.«

Dobro vprašanje, kaj ne?  

To vprašanje, pa ima tudi svoj odgovor. Smejala sem se, ker sem se skrivala za lastno masko. Prikrivala sem svoja čustva, ker sem se jih sramovala. Nihče mi takrat ni povedal, da ni nič narobe z menoj, če ne ustrezam manekenskim meram, nihče mi ni rekel, da lahko delam tisto, kar si res želim, nihče mi ni povedal, da se mi ni treba prilagajati, ustrezati in nihče mi ni povedal, da sem lahko tisto, kar zares sem. Zgodilo se je ravno nasprotno. Če sem kdaj za trenutek, le bila jaz jaz, ali pa morda omenila, kaj si želim delati, sem iz okolice naletela na posmeh in neodobravanje, ki sta mi vzela še tisto malo samozavesti, ki sem jo morda kdaj premogla.

In tako sem se z leti naučila, da se je najbolje skriti za svojo masko veselja in nasmeha. Prijatelji so mi povedali, da sem jim šla s svojo energijo včasih celo na živce, ker sem tudi njim »težila« naj se smejejo in veselijo. Hkrati pa sem v sebi vse bolj gnila. Sredica je iz dneva v dan postajala večja in tako sem postopoma postajala vse bolj labilna. Več je bilo trenutkov, ko sem jasno pokazala ljudem svoje zobe in žar je iz mene počasi začel izginjati. Maska nasmeha in veselja se je počasi talila, jaz pa sem postajala »drugačna« nesrečna, nezadovoljna. Ni bilo več tiste lepe zdrave lupine, saj je tudi njo prevzela gniloba. Prijateljica me je opisala z besedo »zombi« Rekla je, saj si se kdaj zasmejala, a tistega pravega žara v tebi ni bilo.


In imela je prav. Vedela sem, da sem tisti žar izgubila, ker sem se izgubila sama. V poplavi želje po tem, da me okolica sprejema in ljubi sem pozabila nase. Izginila sem. Trudila sem se za ljudi okoli mene, sebe pa sem vedno postavila na zadnje mesto. Vse do trenutka, ko se je pod težo moje lastne gnilobe sesedlo vse. Moje življenje je razpadlo na koščke, a hkrati mi je dalo drugo priložnost, da ga sestavim nazaj in spremenim v nekaj boljšega. 😆 

Bila sem prisiljena, da se ustavim in zazrem vase. Kopala sem in kopala in še danes sem presenečena nad zakladi, ki sem jih odkrila. 😃 Zato dragi moji, ne čakajte, da postanete gnilo jabolko, ki se sesede zaradi svoje razpadle sredine. Ukrepajte prej in postavite sebe na prvo mesto pri sebi in na enakovredno vredno mesto pri drugih. 




Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

Vaša MičnaCvetlična 💕



sobota, 10. december 2016

 . . . DIAGNOZA: "MAJA, KRITIČEN PRIMER SI!" . . .

S prijatelji smo se vozili po Goriških Brdih in si čas krajšali z nedolžnimi šalami, ki so nam popestrile dogajanje. Cel dan je minil v prijetni zabavi. Ena izmed šal je bila tudi zahtevna postavitev moje zdravniške diagnoze, saj sem po besedah prijatelja zelo kritičen primer. Če sem čisto iskrena, takrat nisem še čisto točno vedela zakaj. (hihihi, 😂😂)

Dan je tekel sproščeno, zvečer pa vseeno ni bilo čisto tako, kot sem si že zjutraj jaz naslikala v svoji glavi. Nekoliko sem bila razočarana nad tem, zato sem se na poti domov, za nekaj minut umaknila v pisanje, z vprašanji na temo, kaj delam narobe, da se stvari niso odvile tako, kot sem si želela. Odgovorov niti nisem pričakovala takoj, zato sem se naprej posvetila prijetnemu druženju.

Kmalu me je, kot strela z jasnega, presenetil napol speči prijatelj z izjavo:  » Maja, tvoja diagnoza je prišla.« V šali in brez pričakovanj, me je seveda zanimalo, kakšna pa le je ta moja, tako zapletena diagnoza, saj sem namreč nanjo čakala kar cel dan. 😃

Izrekel je kratek stavek, "Maja, preveč razmišljaš, daj sprosti se" in zaspal naprej. Mene pa so njegove besede pustile odprtih ust, saj se pravzaprav nebi mogla bolj strinjati z njim. Ni mi bilo jasno od kje te besede, zakaj, kako, kaj se je pravkar zgodilo, a kljub temu, sem v tistem trenutku upoštevala nasvet, res nehala "preveč razmišljati" in se zabavala naprej.

Ni pa trajalo dolgo, samo naspala sem se lahko v miru, ko je v moji glavi zjutraj že začelo klikati na vse konce in kraje. "Seveda!" Prejšnji večer me je zanimalo, kaj delam narobe, da se stvari ne odvijajo čisto po mojih željah. Kot sestavljanka se je vse postavilo na svoje mesto in dobila sem zelo jasne odgovore, ki sem jih želela.

Spet sem se znašla v primežu pričakovanj in vnaprej izdelanih scenarijev, kako bi se stvari morale odviti, a ker so se drugače, je to v meni sprožilo stres in samoobtoževanje. Pričakovanja v naprej, so me tudi že prej velikokrat puščala razočarano in me oropala spontanosti, ki bi jo dogodki lahko prinesli. V glavi sem velikokrat imela izdelan scenarij, zaradi katerega, pa žal nisem mogla videti skritih podnapisov, ki so bili posledica improviziranja igralcev.  

Hmmmmm znano, kaj ne? 😏

Spet je bil čas za pisanje in meditacijo. Izdihala sem ven iz sebe pričakovanja in vnaprej pripravljene scenarije, zraven pa vsak dan še zelo zavestno treniram » Sprosti se.« Kljub temu, da od dogodka še ni minilo veliko časa in se lekcije "prepuščanje spontanosti trenutka" še učim, pa lahko že rečem, da deluje, saj že opažam male spremembe. Ampak saj veste, vaja dela mojstra. 😄

Prijatelj mi je dal diagnozo v napol snu, zanj je bila to samo nepomembna poved, ki se je niti ne spominja, zame pa zelo pomembna lekcija, za katero sem neizmerno hvaležna. 😆


Spet lahko rečem, da odgovori vedno pridejo, od nas pa je odvisno, kako in če sploh jih bomo prepoznali. In če dobro pogledamo, so k meni prišli takrat, ko jih niti najmanj nisem pričakovala in na način, za katerega bi prej rekla, da je skoraj nemogoč. 😆 

Poskusite, kdaj tako raziskovati sebe in svoje delovanje, zabavno je in na koncu pride še močan občutek hvaležnosti. 😆






Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

Vaša MičnaCvetlična 💕

sobota, 3. december 2016


         . . . SAMI SEBI SMO NAJBOLJŠI TERAPEVT . . .

Povod za današnjo objavo sem nekaj dni nazaj dobila od prijateljice, ki je v dobri veri v kvaliteto, napisala svoje vprašanje eni izmed ponudnic "duhovnih" storitev. Zapis, ki ji ga je poslala, kot odgovor, me je odpeljal v dneve, ko sem bila sama najbolj razsuta, tik po tem ko sem zaključila takratno partnersko vezo in v službi dobila odpoved. Bolečina je v takem trenutku res velika in pripravljeni smo narediti in kupiti vse, samo zato, da bi se te nadležne bolečine rešili.

Med branjem me je prevzela misel, kako lahko nekdo tako močno manipulira z ljudmi. Napovedala ji je tako drastično usodo, da sem se zgrozila. Hkrati pa se še bolj močno zavedla dejstva, s katerim se danes upravlja; STRAH. Prestrašen človek je najboljši kupec. Tak človek je najlažje vodljiv, zato mu nasujmo še malo balasta, da bo pritekel še hitreje. Verjetno tudi sami to večkrat opažate v svojem okolju, kajne? 
Če pa tega še niste opazili, bodite pozorni od sedaj naprej, lahko da boste presenečeni. 😉

Seveda omenjena gospa ni pozabila na rešitev za njene težave. Čudežni predmeti, ki odpravijo vse težave. Instant in dokaj poceni zadeva, ki brez truda in brez kančka vloženega dela obljublja čudežne rezultate. 😉 Zelo mamljivo, a hkrati naivno, ampak očitno »pali«. Žal je v času največje krize, tudi pri meni. 

V želji da se rešim bolečine, sem pri tej isti gospe naročila neko zapestnico, ki naj bi mi prinesla ljubezen in mir. To zapestnico sem nekaj časa celo nosila. No hvala bogu, pa sem zelo kmalu dojela, da mi nobena zapestnica ne more pomagati oz. prinesti dušnega miru, če ne bom sama poskrbela zanj. Takrat sem še bolj odločno sklenila, da si bom pomagala sama v največji možni meri, kot se bo le dalo.

Prebolevanje končanega partnerskega razmerja in izguba službe v istem trenutku, je bil zame dolgotrajen in v začetku zelo naporen proces. Veliko sem jokala. Prevzela sem svoj del krivde za razpad veze in se odločila, da stvari raziščem in saniram. Odločila sem se, da imam dovolj propadlih vez in službe v kateri na koncu niti približno nisem več uživala, ter stvari vzela v svoje roke.  Želela sem razumeti, zakaj se je vse skupaj zgodilo, zato sem šla v globino. Najprej sem se intenzivno zatekla k pisanju, katerega sem pogosto prakticirala že prej. Papir oz. računalniška tipkovnica preneseta vse. 😃 Takrat je bilo tako in tudi danes je temu še vedno tako. 😃 Ves čas sem si zapisovala svoje občutke, ne glede nato kakšni so bili. Vztrajala sem, četudi se mi kdaj ni nič več ljubilo, pisala sem in počasi dojemala stvari, ki so me šibile.

Z meditacijo sem bila prej v stiku tako občasno, vse do dneva, ko sem naletela na intenziven tečaj. Zgodilo se je kar samo od sebe, pravzaprav je tečaj kar našel mene in po prijavi ni bilo več poti nazaj. ("Še dobro". 😃) Pisanju sem dodala še redno vsakodnevno meditacijo in tako sem postopoma odkrivala svoje vzorce, ter nepravilna delovanja, ki so me ovirala na poti do sreče. Bilo je dolgotrajno in intenzivno, ampak vredno, saj sem začela čistiti tudi svoje vzorce in prepričanja iz otroštva. Vedno znova sem dobivala lekcije in informacije, ki sem jih v danem trenutku lahko prenesla, nikoli nič več kot to. Vztrajala sem in vztrajam še danes. 😃 

Močno sem si zapomnila tudi besede, ki nam jih je predala učiteljica meditacije na prvi uri mojega tečaja za certifikacijo. "Lahko vam dam vse orodje in materiale, vendar ne morem delati namesto vas, delati morate sami." In v tistem trenutku sem še bolj prepričano vedela, da je moje lastno delo tisto edino, ki vodi do rezultatov. 😆

Na poti sem spoznala in se naučila mnogo tehnik in orodij, izmed vseh sem izbrala tiste ki meni pomagajo, in z njimi delam še danes. Pridno, vestno in vztrajno, tudi če mi v kakšnem trenutku morda ni do tega. 😃 

Zakaj? Samo zato, ker se splača, zato ker vem, da je delo, ki ga naredim zase danes, najboljša naložba za moj jutri. 😃


Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

Vaša MičnaCvetlična 💕






petek, 25. november 2016


. . . PREPRIČANJA, PREPRIČANJA, PREPRIČANJA, . . .

Dejstvo, da naša prepričanja usmerjajo dogodke v našem življenju, sem iz teorije poznala zelo dobro. Prepoznati to dejstvo tudi v svojem realnem življenju, pa včasih ni preveč prijetno. Ne dolgo nazaj sem namreč naletela na dve malo manj prijetni lekciji, ki sta mi zelo nazorno pokazali, kakšno prepričanje sem nosila v sebi glede ljudi, oz. predvsem moških. Lekciji sta bili dve, ker prva očitno ni bila dovolj jasna, saj nisem razumela njenega sporočila.

Nekaj tednov nazaj sem brskala po mojem facebook profilu, ko se je nek znanec, po nekaj letih, spomnil name in želel malo poklepetati. Ker se že res dolgo nisva videla, oz. imela kakršnega koli drugega stika, sem bila vesela njegovega pozdrava, zato sem mu tudi hitro odgovorila. Nekaj časa sva prijetno klepetala, potem pa me je kot strela iz jasnega presenetilo njegovo neprimerno opolzko povabilo. V trenutku sem izgubila čisto vse veselje do pogovora in ga prijazno odslovila. Dogodku  kasneje nisem pripisovala posebnega pomena, pomislila sem le »joj, kakšen nezrel kreten, ali se to res še dogaja v naših letih«. Na vse skupaj sem malo pozabila, vse dokler se mi zgodba čez nekaj dni ni spet ponovila z drugim človekom. Popolnoma enako, najprej prijeten klepet in spet nepričakovano nespodobno povabilo.

Tokrat je dogodek pritegnil več moje pozornosti, celo toliko da sem se zjokala in hudovala nad tem, da v svoje življenje privlačim same "kretene". Odpravila sem se v posteljo in se raje lotila branja knjige. Prebrala sem zapis o naših prepričanjih. Pisalo je o našem fokusu in da tisto na kar smo osredotočeni, tisto se povečuje. In tisto o čemer smo prepričani, to privlačimo v svoje življenje. Branje tega zapisa je v meni povzročilo močan klik. "Seveda!" Obakrat sem pomislila isto " Kakšne kretene vlečem nase." V tem trenutku sem se svojih misli močno zavedla. V svoji podzavesti sem nosila prepričanje, da v svoje življenje privlačim same "kretene ". In kaj drugega se je lahko zgodilo, kot to, da sem jih dejansko privlačila. 

Prepoznala sem svoje prepričanje in ga s tem tudi že ozavestila. Lotila sem se še pisanja o svojem novem spoznanju in ga skozi meditacijo izdihala ven iz sebe. Staro prepričanje sem nadomestila z novim. Sedaj je moj fokus usmerjen v nove kvalitetne ljudi. 😄

Ko sem dojela lekcijo, se mi je dogodek nehal ponavljati, sprememba prepričanja pa mi v moje življenje, že prinaša kvalitetne ljudi in odnose. 😆 Hvaležna sem zanje, ter tudi za lekcijo, s katero sem prepoznala svoje nekoristno prepričanje. 

Vsaka situacija, četudi ni ravno vrhunska, zadaj nosi močno sporočilo. Le prepoznati ga je treba. Zato dragi moji, potrudite se iskati skrita sporočila v vsaki nelagodni preizkušnji ki vam prekriža pot. 😆

Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

Vaša MičnaCvetlična 💕

sobota, 19. november 2016


. . . "Oh,  SPET TA DEŽ" . . .

Prvotni namen tokratne objave, je bil pravzaprav čisto drug, potem pa sem sedla k računalniku in skozi okno začela opazovati velike dežne kaplje, ki so padale vedno močneje. Prevzele so me in začela sem jih še poslušati. Tako prijeten in na trenutke, kar malo hipnotičen in omotičen zvok. V tistem zamaknjenem zrenju skozi okno, so mi začele švigati misli, kako v preteklosti nisem posebno marala dežja. Še toliko manj pa ob vikendih, ko sem imela v planu kak izlet. "Oh, spet ta dež", je bila moja pogosta izjava, ko so mi načrti propadli zaradi vremena. Take dneve sem potem preživela v razočaranju in neki tihi zameri nebu, ker mi je onemogočil moje plane. Niti pomislila nisem, da bi morda lahko spremenila ali prilagodila svoje načrte. Tako toga sem bila. 

Zadnje čase pa opažam, da vreme name nima več vpliva. Večkrat se pravzaprav veselim deževnih koncev tedna. Brez slabe vesti večkrat ostanem doma, včasih celo v postelji in namenim trenutke samo sebi. Čas imam za meditacijo in dobre knjige. Nikoli mi ni dolgčas, kljub temu, da v svojem stanovanju nimam televizorja. 😃 Ali pa kopel, tudi ta paše v hladnih deževnih dneh. 😃

Ugotavljam, da mi je moj spremenjen način dojemanja sveta okoli mene, s seboj prinesel tudi mirno vest ob dejstvu oz. stanju, ko ne počnem ničesar. Znebila sem se občutka, da bi morala biti stalno v delovanju, da bi morala vedno biti nekje drugje in podobno. Ko je čas zame, za počitek, za nič, preprosto v tem uživam. In uživam tudi v opazovanju in poslušanju dežja. Pomirja me. 😃Sploh nimam potrebe po tem, da bi kam šla, da bi nujno morala biti v družbi. Dovolj mi je moja lastna družba. Dovolj mi je dejstvo da sem jaz, jaz. 💕

Če se spominjam svojega delovanja izpred nekaj let, bi si rekla, da je taka sprememba skoraj nemogoča. Nekaj sem vedno morala početi. Nekaj da sem se zaposlila, no zaposlila predvsem svoje misli. Nekaj, da se mi ni bilo potrebno soočiti z realnim stanjem. Naredila sem si kupico načrtov in če se je kateri porušil, mi seveda ni bilo čisto nič prav. Nisem se hotela soočiti s svojimi mislimi, ki so bile takrat usmerjene negativno, polne strahu in stresa. In ko sem bila dejavna, sem bila varna pred svojimi mislimi, varna sama pred seboj pravzaprav.

No danes, pa se mi ta sprememba zdi povsem mogoča, predvsem zaradi redne meditacije, ki sem jo vnesla v svoj vsak dan. Z meditacijo sem popolnoma umirila svoje misli in tudi, ko okoli mene vihra orkan, sem jaz sposobna v trenutkih nedelovanja svoje misli odklopiti, oz. saj mi jih niti ni treba odklopiti, ker so lepe, ker so mirne, ljubeznive in zaupljive. Očistila sem jih in sedaj znam odpraviti tudi tiste negativne, ki se še kdaj pa kdaj prikradejo.  Seveda me je še kdaj strah, seveda me še kdaj kaj boli ali žalosti, ampak to sem zmožna umiriti in preusmeriti.  


Tako kot dež čisti in umirja ozračje, tako meditacija čisti in umirja naše misli, naš um. Dež zemlji da priložnost, da se odpočije in enako je z našimi mislimi. Potrebujejo oddih in v deževnih dneh je to čudovita priložnost. Zato dragi moji, uživajte deževnih dneh. Posvetite jih sebi, umirite se in umirile se bodo tudi vaše misli. 😄


Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

Vaša MičnaCvetlična 💕

sobota, 12. november 2016


... BAJSI DEBELAJSI ...


Odvečni kilogrami oz. nesprejemanje svojega telesa takega kot je, je danes po mojem mnenju velik problem družbe. Mediji nas bombandirajo z določenimi merami in oblikami telesa in tako naše lastno telo, kar na enkrat postane nekaj, kar nam je tuje in kar bi radi zamenjali oz. na vsak način spremenili. In to se je dogajalo tudi meni, skoraj celih 28 let.

Poletje 2015 
Skozi vsa ta leta, so se izmenjavala obdobja z več in obdobja z manj kilogrami. Kakor koli je bilo, nikoli nisem bila v celoti zadovoljna. Enkrat sem se počutila dobro, drugič slabše, vedno pa sem bila močno obremenjena z mojim trebuhom.

V osnovni šoli sem se najbolj bala testov pri telovadbi, ker sem vedela, da bodo spet namerili previsoko številko na tehtnici in preveč podkožnega maščevja. Poslušala sem tudi  veliko opazk na račun svojega telesa s strani vrstnikov. Tudi doma so mi govorili, da moram shujšati in mi včasih celo rekli, naj malo manj jem. Zato sem včasih jedla kar na skrivaj. Takrat ko ni bilo nikogar v kuhinji, sem si naredila kak sendvič in ga pretihotapila do svoje sobe. Še moja sestra je bila presenečena, ko sem ji pred kratkim povedala za moje skrivne dogodivščine, tako dobra sem bila namreč v prikrivanju.

Verjela sem domačim in verjela sem vrstnikom, da moje telo ni lepo in da bi moralo biti drugačno. Na osnovno šolo, prav zaradi tega nimam preveč lepih spominov. Razen morda na zadnji razred, ko sem svojo postavo za silo prvič spravila »v red«. V sedmem razredu so me namreč poslali v bolnico na neke preiskave, kjer sem že dobivala dietno hrano, potem pa smo tudi doma nekoliko popazili, sama pa sem se odločila, da izločim majonezo sladke sokove in mehurčke, ter jih nadomestila z vodo.

S tem sem si naredila dobro popotnico za srednjo šolo, kjer med novimi ljudmi ni bilo zbadanja, kljub temu pa svojega telesa še vedno nisem imela preveč rada. Trebušček je bil moja hiba v vsakem trenutku. 

In tako je bilo enkrat bolje drugič slabše, vse do letos, ko sem se februarja zavedla, da sem s svojo težo skoraj "ušla" na stare tire. Že nekaj časa sem opazovala, da se redim, ampak mi je bilo vseeno, vse do trenutka, ko sem se v svojem telesu počutila tako slabo, da tega enostavno nisem želela več.  

Odločila sem se stvari postaviti na glavo in spremenila sem način prehranjevanja. Uvedla sem  5 obrokov dnevno, pila veliko vode, ter nekoliko povečala obisk bližnjega hriba. Nekaj časa sem kot obsedena skakala za vso hrano, ki naj bi veljala za zdravo. Kilogrami so počasi začeli kopneti, hrana pa mi je počasi postajala neka obveza in tudi stres. Znašla sem se v nekem krču, kjer se je vse vrtelo okoli zdrave hrane. Vse dokler nisem prebrala članka, ki je govoril o novodobnih boleznih oz. obsedenosti z zdravo hrano. Takrat sem se zavedla kako sem spet stroga do sebe. Tisti članek je bil zame prelomnega pomena, dojela sem da živim zato da jem.  Sklenila sem, da začnem jesti zato da živim. Še vedno sem ohranila večino smernic, ki sem si jih zastavila, ampak to me ni več obremenjevalo. Nehala sem se meriti, nehala sem se redno tehtali in se sprostila tudi kadar si hrane nisem pripravila sama; skratka spustila sem nadzor in posledično tudi kilograme. 😃  

Poiskala sem način prehranjevanja in gibanja, ki mi ustreza in v vsakem mojem obroku začela neznansko uživati. Še toliko bolj pa je to takrat, ko si brez slabe vesti privoščim čokoladno torto ali sladoled. Uživati sem začela veliko stročnic, ki mi velikokrat celo nadomestijo meso. Vmesnih prigrizkov nimam, predvsem pa obožujem zelenjavo že od nekdaj, kar je seveda meni v prid. V kuhinji veliko eksperimentiram in kuham si hrano ki jo imam rada, zato prav nikoli ne morem reči, da jem slabo ali dietno. Gibam se več, kot sem včasih, predvsem večkrat osvojim moj bližnji hribček, prav nikoli pa se nisem silila v naporne fitnes vadbe, pri katerih bi trpela in čakala kdaj jih bo konec.  

Uvedla sem tudi redno meditacijo. S čiščenjem omejujočih vzorcev so se sčistili tudi moji kilogrami. Začela sem sprejemati svoje telo točno tako je in tudi moj trebušček. 😃 Nehala sem verjetni drugim, predvsem pa sebi, da moje telo ni lepo, da je debelo in da ne ustreza družbenim normam. 

In jaaaaaaaa dragi moji, ko sem sprejela svoje telo točno takšno kot je in ga namesto graje raje vsak dan pohvalila, se je začelo spreminjati kar samo od sebe.  V devetih mesecih je od mene odpadlo 15 kg balasta, zaradi bistvene spremembe, ki pa sem jo naredila v svoji glavi. Najbolj hecno se mi zdi to, da se je moj trebušček zmanjšal, morda samo za kak centimeter, ampak danes ga imam rada, točno takega kot je. 

Ponosna sem nase in na svoje telo, in kljub temu, da moje mere še vedno niso in niti ne stremim k temu, da bi kdaj bile 90-60-90, lahko sama zase rečem, da izgledam fantastično. Hmmm in to mi sedaj potrdijo tudi moji prijatelji, čeprav vem, da teh potrditev iz okolice sedaj sploh ne potrebujem več. 😄

Poletje 2016


Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

Vaša MičnaCvetlična 💕



sobota, 5. november 2016


MičnaCvetlična OSEBNO


Razmišljala sem, kako naj začnem svoj prvi prispevek na blogu in ugotovila, da se moram naprej predstaviti;  kdo sem, kaj delam in zakaj delam, kar pač delam (meditiram, hihihihi J ) . . . Za vsemi objavami sem jaz Maja, Maja, ki je dobila priložnost, da svoje življenje spremeni izboljša in zapelje v čisto drugo smer. Zato najprej kratek zapis o tem, zakaj je nastala MičnaCvetlična, ki sem si ga izposodila kar iz Facebook strani MičnaCvetlična:

»Ko so me v preteklosti dokaj pogosto spraševali, kdaj nameravam imeti družino, se poročiti in te klasične zadeve, ki zanimajo vse naše tete, strice, sosede, babice in dedke, sem običajno odgovarjala z odgovorom, da moram najprej sebe spraviti v red. Seveda, brez da bi zares sama pri sebi vedela, kaj točno to pomeni oz. kaj točno mislim s tem.
No pa je očitno nekdo tam zgoraj zelo dobro vedel, kaj to pomeni in tako se mi je, kot hišica iz kart sesul ves moj svet, za katerega sem prej kar nekaj časa živela. Praktično čez noč sem ostala brez partnerja in brez službe.
Ostala sem sama s škatlo robcev v rokah in z vprašanji: Kaj naj sedaj počnem? Kaj si sploh želim v življenju? Kaj bi sploh rada dosegla? Kdo sploh sem jaz in zakaj sem tukaj? 
Bila sem bitko sama s seboj in zelo kmalu mi je postalo jasno, da je moj porušeni svet stal na zelo trhlih temeljih in da se je pravzaprav moral podreti.
Sklenila sem ga postaviti na novo in ker sem že bila precej v alternativnih vodah mi je pot prekrižal še tečaj meditacije. Tudi to se je zgodilo čez noč. Sprejela sem ga in pustolovščina se je začela. Zdravila sem sebe, svoje otroške rane, začela razumevati, zakaj se mi je vse to zgodilo, našla pa sem tudi strast v svojem početju in novih spoznanjih. Odločila sem se, da ne želim več ugajati drugim, ter sebe postavila na prvo mesto pri sebi in na enakovredno mesto pri drugih.
Ves čas pa je v meni tlela želja po "BITI NAVDIH". Če sem se iz tal dvignila jaz, zakaj se nebi zaradi tega še kdo drug??  In prišel je odgovor tudi na to vprašanje...
Meditacija me je tako prevzela, da sem postala certificirana vaditeljica meditacije. Želja po tem da ljudem pokažem kako lahko sami spremenijo svoje življenje na bolje, je bila v meni iz dneva v dan močnejša. In tako je nastala MičnaCvetlična ki ponuja recept za ponovni vzlet, ki sem ga sama še kako dobro preizkusila.«

V zadnjem času sem mnogokrat slišala za besedico PEACH, s katero bi lahko svojo predstavitev opisala, ampak  jaz bom temu raje rekla, kar nekaj kar sem jaz.  Nekaterim sem všeč, drugim ne, nekaterim še bom, spet drugim ne bom všeč nikoli, ampak nič hudega. J Življenje mi je namreč pokazalo, da ne glede nato kaj naredim, rečem ali objavim je 50% ljudem to všeč, drugim 50% pa ne.
Naprej me vodi strast, da delim svoje početje s tistimi, ki se bodo v mojih zapisih ali urah meditacije našli in hvaležnost za vsak trenutek in človeka, ki se zaradi mojih besed ali dejanj počuti bolje. J

Šla sem čez vihravo obdobje, srečala mnogo ljudi, tistih ki so mi prinesli lepe izkušnje in spoznanja, pa tudi tistih, ki so mi povzročili bolečino. Najbolj pomembno pa je, da danes vsakemu izmed njih zmorem reči hvala. Saj brez njih nebi pisala tega članka in zagotovo nebi bila tukaj kjer sem. J
Kar malo me zmrazi misel, kako nesrečna in nezadovoljna bi bila danes, če se mi moj takratni svet nebi zrušil. J

Zato Dragi moji, vedite, da vsaka izkušnja, kriza, bolečina ali neprijetnost v sebi nosi veliko lekcijo. Od nas pa je odvisno, ali smo to bolečino sposobni pogledati bolj globoko in se iz nje kaj naučiti. Jaz sem se tega kar dobro učila in se še učim. Še vedno strese in preizkuša, vendar se sedaj znam zazreti vase in prebrati drobni tisk, ki ga neprijetni dogodki prinesejo s seboj.  In v prihodnjih zapisih bom pisala ravno o tem. O situacijah v katerih sem našla skrit pomen in lekcijo. O preizkušnjah, ki so postale izkušnje in za katere sem neskončno hvaležna. J

Spodaj v komentiranjih vas vabim, da tudi sami delite svoje izkušnje in mnenja. Zgodbe, pohvale in kritike, pa mi lahko pošljete tudi na elektronski naslov: micna.cvetlicna@gmail.com


Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. J